STEREOPSIS

Stereopsis je zaznavanje 3D predmetov, oz. slik, kar je rezultat skupnega dela obeh očes, ki skupaj naredita vtis relativne globine. Stereopsis je rezultat kombinacije dveh slik, ki prideta do možganov. Vsako oko vidi svet iz rahlo drugačne izhodiščne točke. Spoj teh dveh slik, ki je kakor spoj dveh slik posnetih s fotoaparatom, nam daje močan občutek globine – se pravi slike, v treh dimenzijah. Strereopsis je močnejši, ko gledamo na manjše razdalje.  SPOJ SLIK V NAŠIH MOŽGANIH Prednosti stereopsisa Stereopsis je omogočil človeštvu razvoj orodij in proizvodnjo dobrin, kot osnovni aspekt moderne civilizacije. Strereopsis je pomemben tudi pri raznih vsakodnevnih opravilih, na primer: ko se igramo z žogo, parkiramo avtomobil, vstavljamo nitko v iglo, operiramo... Skratka pri vseh aktivnostih, pri katerih potrebujemo globinski vid. Ljudje s začstalnim strabizmom nimajo stereopsisa. To ne pomeni, da sploh nimajo  globinskega vida, saj lahko v določenih primerih zaznamo globino tudi samo z enim očesom. Na primer sence, relativno velikost, relativno gibanje... Že v samem otroštvu moramo začeti spodbujati razvoj te vizualno – motorične sposobnosti za globinski vid.

Zaznavanje tridimenzionalnosti Kaj se skriva v tej sliki?

Kaj se pravzaprav dogaja pri opazovanju tri dimenzionalnosti z našimi očmi? V načelu gre za dva različna načina, ki privedeta do enakega cilja - globinskega videnja. Prvi način zahteva gledanje navzkriž (škiljenje), drugi pa se naloge loteva nasprotno: oči skušamo prisiliti, da gledata vsako v svojo smer. Škiljenje nastopi tako, da skušamo svoj pogled izostriti na točki, ki je še pred površino podobe. Razhajanje pogleda pa dosežemo tako, da se osredotočimo na zamišljeno točko nekje za površino slike. Morda se bo marsikomu to zdelo čudno in zapleteno, a spoznali boste, da je moč oboje doseči na zelo preprost način.