DALJNOVIDNOST

Pri daljnovidnosti je oko prekratko v smeri od spredaj navzad, ali pa imata roženica in leča premajhno lomno moč. V obeh primerih se slike predmetov v kakršnikoli razdalji zbirajo za mrežnico, in se tako zdijo slike, ki jih sprejemajo možgani, zamegljene. Slike bližnjih predmetov so celo bolj zabrisane in zato je gledanje na blizu pogosto močno oteženo. Pri nižjih daljnovidnostih se je oko sposobno prilagoditi za gledanje na daljavo, kljub napaki v lomnosti. Daljnovidnost se lahko v otroštvu pojavlja v kombinaciji s škiljenjem in slabovidnostjo. Ponavadi je daljnovidnost, kakor tudi kratkovidnost, dedna. Dojenčki ter majhni otroci so normalno daljnovidni. Ko oko raste se tudi daljnovidnost zmanjšuje.

Daljnovidnost običajno odkrijemo, ko se otrok pritožuje zaradi utrujenosti oči. Mnogo ljudi z lažjo daljnovidnostjo nima težav. Drugi trpijo zaradi naprezanja oči (bolečina ali nelagodje v očesu), ker morajo stalno uporabljati ciliarne mišice, da se žarki zberejo na mrežnici in postane slika jasna. Ljudje z zmerno ali hujšo daljnovidnostjo imajo stalno zamegljen vid in vedno naprezajo oči. To sicer vida ne more oškodovati, priporočljivo pa je, da se vid čim prej korigira. Daljnovidnost popravljamo z zbiralnimi ali konveksnimi lečami, ki jih označujemo s predznakom + Dsph. S starostjo ciliarne mišice oslabijo in zato so vsakih nekaj let potrebne močnejše leče.

ČE SMO DALJNOVIDNI, VIDIMO TAKO SLIKO!